Samooskrbno kmetijstvo je oblika kmetovanja, kjer pridelava hrane zadostuje za prehrano celotne družine in tistih, ki so v njej delali. Kmetijstvo se osredotoča na preživetje in lastno porabo. Tehnike, ki jih uporabljajo kmetje, so nekoliko osnovne, saj običajno uporabljajo lastne roke, pomagajo pri živalih in ne uporabljajo veliko orodij.
Obstajajo različne vrste samooskrbnega kmetijstva, nekatere med njimi so:
Potujoče kmetijstvo s sežiganjem: pri tej vrsti kmetijstva zemljišče, kjer ga bodo obdelovali, izvira iz podiranja in sežiganja dreves, kjer se pepel uporablja kot kompost, kasneje pa se ponovno posadi. Kmetje nekaj let izkoriščajo ta polja, potem ko se zemlja izčrpa, odidejo drugam in izvedejo enak postopek. In tako nadaljujejo, dokler se ne vrnejo na izhodišče. Ta vrsta kmetijstva se pogosto izvaja v najbolj ogroženih območjih ob ekvatorju, kot so porečja Amazonke in Gvinejski zaliv.
Obsežno deževno kmetijstvo: obsega gnojenje zemljišč s kompostom živalskega izvora, na ta način se lahko kmetijske dejavnosti povežejo z živino, kar omogoča neprekinjeno uporabo tal. Običajno se uporablja na suhih območjih Afrike.
Kmetijstvo namakanega riža: izvaja se na območjih z obilnimi padavinami, rodovitnih deželah in toplih zimah. Pridelava riža je ugodna, saj gre za rastlino, ki zemlje ne oslabi ali uniči. Te pridelke pogosto gojijo v monsunski Aziji, saj ta regija pol leta močno dežuje, kar kmetom omogoča, da riž nabirajo dvakrat na leto. Ta vrsta kmetijstva je na splošno zelo intenzivna, saj se vsak kos zemlje porabi za veliko večjo proizvodnjo.
V samooskrbnem kmetijstvu poleg gojenja riža gojijo tudi koruzo, kasavo in proso. Orodje, ki ga uporabljajo kmetje, je osnovno (grablje, ročni plug, srp, sekire itd.)
Ena od prednosti tega kmetijstva je, da si ljudje lahko sami pridelujejo hrano in tako preživljajo svojo družino.
