Psihologija

Kaj je samopodoba? »Njegova opredelitev in pomen

Anonim

Ko govorimo o samopodobi, se sklicujemo na podobo, ki jo ima naša podzavest o sebi. Ta podoba manipulira z našo osebnostjo, našim vedenjem in je odgovorna za vse, kar smo v vsakem trenutku našega življenja. Kar mislimo o sebi, vpliva na to podobo, zato so dnevi, ko se pogledamo v ogledalo, prijetni in uspešni ter drugi dnevi brez privlačnosti in poražencev. Velikokrat se zbudimo razočarani v svojem življenju, kako malo smo dosegli ali česa nismo.

Včasih se zbudimo optimistični z željo, da bi polno živeli, trdo delali in dosegli svoje cilje. Kar se dogaja okoli nas, dobre in slabe izkušnje, nas prisilijo, da pošljemo sporočila v podzavest in oblikujemo svojo podobo.

Samopodoba je temeljni dejavnik, da človek uspe ali ne, ker smo rezultat svoje domišljije. Skoraj nemogoče je preseči podobo, ki jo imamo o sebi.

Opozoriti je treba, da se v psihologiji pogosteje uporablja koncept samo-sheme kot pa samopodobe, čeprav se oba nanašata na isto stvar: na podobo, ki si jo vsak v mislih oblikuje o sebi.

Izkaže se, da je samopodoba ali samo-shema, kot jo rad imenuje, zelo pomembna, ko nam pomaga pri obdelavi informacij, zlasti tistih, ki so pomembne za naše lastno življenje. Tudi ko bo čas, nam bodo ti grafikoni pomagali zapomniti nekatera vprašanja in vplivati ​​na odločitve, ki jih sprejemamo.

Grški filozof Sokrat se je med svojimi razmišljanji spomnil po ideji: spoznajte sebe. Gre za zelo sugestiven predlog, kajti le če imamo veljavna znanja o svoji individualnosti, lahko imamo psihično stabilnost, po kateri si vsak posameznik hrepeni.

Obstajajo pristopi duhovne narave (na primer budizem), filozofski ali psihološki predlogi, ki dajejo poseben pomen ideji o iskreni samopodobi. To pomeni, da se poznamo in s tem vzpostavljamo dialog s seboj, z idejami, motivacijami in občutki, ki jih imamo v mislih. Gre za zapleteno in mučno intelektualno vajo. Za to vsaka disciplina predlaga neko vrsto tehnike: meditacijo, introspekcijo, kritično analizo ali celo neko vrsto terapije, kot je psihoanaliza.

Pomembno je poudariti, da bi jih morali nadzirati tisti, ki o sebi izražajo zelo negativne sodbe, saj so lahko posledice resnično škodljive v družbeni interakciji in tudi v razvoju njihovega obstoja.

Oseba, za katero je značilno, da je zelo perfekcionist, nikoli ne bo zadovoljna z dosežki in bo šla vedno več. Vsak poskus premagovanja in v nekaterih primerih tudi neuspeha lahko negativno vpliva na človeka in postane neuspešen.