Dobrohotnost je lastnost človeka, s katero v družbi kaže, da je dobro s tistimi, s katerimi živiš. Po svoji etimologiji je dobronamernost sestavljena iz izrazov "Bene" pomeni "dobro" in "letelo" pomeni "hoteti". Se pravi, da oseba, ki je dobrohotna, želi biti dobra do drugih. Vaši občutki narekujejo, da bi morali ukrepi, ki jih izvajate, koristiti drugim, četudi je njihovo počutje ogroženo. Filozofsko gledano je dobronamernost vrednota, ki prispeva k dejanjem, ta vrednost je pozitivna in je zasnovana tako, da so vsa dejanja, ki temeljijo na tem, konstituirana tako, da delajo dobro.
V družbi obstaja kodeks, ki ga poznamo kot etiko, moralni pa je smisel, ki se rodi iz izobraževanja, pridobljenega doma in v izobraževanju. Kadar oba vodi oseba, ki kaže dobre namene, predstavlja figuro, ki ji je zgled. Primer dobrohotnosti je tisto, ki se kaže z dejanji papeža Frančiška I., ki je s kretnjami ponižnosti in razvpito preobrazbo katoliške cerkve poslal sporočilo miru, zveze in skupnosti med ljudmi sveta.
Novi družbeni trendi, ki se danes pojavljajo, so se ob vladnih in etničnih spopadih končali ob različnih priložnostih, vključno z vojskovanjem, kar je pomenilo zmanjšanje dobronamernih ljudi, glede na to, da so prisiljeni skrbeti za dobrobit svojih interesov in svojih najbližjih. Kadar je človek dobrohoten, je izjemen, drugačen in izstopa.
