Posvetitev je javni prikaz osebe ali stvari v službi nekega verskega kulta ali nekega božanstva, ki mu je nekdo vernik z nekim obredom ali obredom. Posvetitev naj bi bila namenjena tudi delu katoliške maše, kjer se duhovnik ali duhovni voditelj sklicuje na nekatere besede ustanove, kjer so podobni nekvašenim kruhom kot Kristusovemu telesu in vinu kot njegovi krvi, kar predstavlja žrtev naredil za človeštvo.
Katoliški verniki jo imenujejo "bistvo naše vere", saj je na ta način prevedena prva zapoved, kjer določa: "Gospoda, svojega Boga, boste ljubili z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo." Dejanje posvečenja je preprosto darovanje telesa in duše Bogu kot edinemu božanstvu, sprejemanje njihove rešitve in služenje kot zvesti bhakta. Nekatere različice besedo posvetijo prevedejo z odlomkom iz Stare zaveze, kjer piše, da je njen neposredni pomen sprejemanje službe svetnika ali Svetega Duhain se ponudite Božji službi. Za vernike in vernike je to dejanje čast in ne žrtev, kot jo nekateri vidijo, saj tako dojemajo božjo slavo v polnosti.
Beseda posvetiti izraža tudi posvetitev samega sebe in dejanje posvečevanja, v primeru Boga pa je, da se popolnoma polasti, vdre in prodre s svetostjo, notranjo prenovo in neposredno združi nekoga s sinom Jezusom Kristusom. Pomembno je vedeti, da je posvečenje v teološkem smislu, gre za strogo oseben odnos med Bogom in vernikom, kar pomeni, da velja le za osebo, ki jo izvaja s popolno svobodo in samostojnostjo. Po mnenju vernikov je oseba, ko je ta simbolni ritual končan, neposredno in takoj povezana s svojim Bogom brez posrednikov ali tretjih oseb.
Zakaj bi se posvetili? Vprašanje je zelo pogosto, po mnenju kristjanov je ta obred del zemeljske osvoboditve, ki simbolizira posvetno smrt, pri čemer ostanejo vsi njeni zemeljski posesti in starodavna verovanja. Po besedah mnogih zvestih posvečenje ni obvezno, kot nekateri mislijo, ampak božji klic, ki ga vsi ne morejo prejeti, ne da bi prej iskali rešitve.
