Dialog je pogovor ali pogovor med dvema ali več osebami, ki med seboj komunicirajo in razkrijejo svoje ideje in občutke o temi. Običajno se razvije ustno, lahko pa tudi z drugimi sredstvi, na primer s pisanjem. Njegov namen je tudi bolj eksplicitna izmenjava idej. Ta pojav se običajno pojavi med dvema ali več posamezniki, kjer vsak predstavi svoje stališče do določene teme.
Kaj je dialog
Kazalo
Dialog je oblika komunikacije med dvema ali več ljudmi z različnimi načini prenosa; tako se lahko ustvari pisno ali ustno, v katerem bodo udeležene strani predstavile svoje stališče do teme in izmenjale ideje.
Razume ga pošiljatelj in prejemnik, prvi je tisti, ki bo poslal sporočilo, drugi pa tisti, ki ga prejme, pri čemer to vlogo izmenjujeta oba udeleženca in vsako izmenjavo imenuje "intervencija" ali "čas govora".
Ponavadi je dialog ustni, dopolnjen s kinetičnim jezikom (geste, drže telesa, gibi telesa) in parajezikovnim jezikom (intenzivnost tona glasu, tišina). Obstaja tudi na primer tisto, ki se uporablja v literaturi in njenih različnih zvrsteh; čeprav tudi zaradi novih tehnologij novi mediji ustvarjajo pisni dialog.
Drug pomen besede, ki jo preučujemo, je razprava o zadevi ali prepiru z namenom in željo po absolutnem dogovoru ali določeni rešitvi. Njegova etimologija izhaja iz latinskega "dialogus", ta pa iz grškega "dialogos", katerega pomen je "pogovor med dvema ali več", izpeljava pa iz "dialegesphai", kar pomeni "razpravljati" ali "pogovarjati se".
Glede na literaturo
Na literarnem področju se uporablja za opisovanje literarnega dela, bodisi v prozi bodisi v verzih, in pogovor ali razprava se oblikuje tam, kjer se med njegovimi liki porajajo različne polemike. V literarni zvrsti je zelo priljubljen, saj je dialog v njem prisoten že od antičnih časov, starodavni zapisi pa so svetu zapuščali starodavni Sumerci.
Sam dialog velja za literarno zvrst, katere izvor izvira iz antične Grčije, s Platonovimi dialogi, ki sledijo starem Rimu in drugim kulturam v zgodovini. V literaturi obstajajo tri vrste dialoga, in sicer platonski (katerega cilj je najti resnico), ciceronski (usmerjen je v politično in retorično) in lucianeskni (šaljiv in satiričen).
Po navedbah RAE
Po navedbah Kraljeve akademije za španski jezik gre za pogovor ali pogovor med dvema ali več osebami, ki si izmenjujeta ideje ali stališča.
Nanaša se tudi na žanrsko ali literarno delo v prozi ali verzih, v katerem je simuliran pogovor ali razprava med dvema ali več sogovorniki. V tretjem smislu RAE ta koncept loči kot razpravo ali iskanje dogovora med udeleženci.
Vrste pogovornih oken
Glede na kontekst obstaja več vrst dialoga, med katerimi lahko ločimo:
Spontani in organizirani dialog
Gre za pogovor med prijatelji, družino, kolegi ali znanci na katero koli temo, ki ga je mogoče ustvariti v vsaki situaciji in je lahko kratek dialog ali daljši pogovor. Prevladuje pogovorni jezik, ki je naraven pogovor brez priprave, kjer so očitni lokalni izrazi in uporaba telesnih kretenj. V tem primeru je sinonimni dialog pogovor in v njem prevladujejo prekinitve, spremembe subjekta in nedokončani stavki.
Po drugi strani pa je za formalni ali organizirani dialog značilno, da ima strukturo, v kateri morajo biti njegovi sogovorniki načrtovani, vsak argument pa temelji na verodostojnih in preverljivih osnovah. Obstoj tesne povezave med udeleženci ni potreben; Poleg tega je tema, o kateri naj bi razpravljali o dialogu, znana vnaprej; delnice so naročene; pri izlaganju argumentov je posebna obravnava; uporabljeni jezik je natančen, dodelan in vljuden; in poskuša priti do zaključka ali rešitve. Intervjuji in razprave so formalni dialogi.
Gledališki dialog
Je izraz, s katerim liki v delu izražajo svoja čustva in vse, kar se zgodi brez potrebe po pripovedovalcu. Besede, ki jih morajo igralci izraziti na mizah, so predhodno zapisane v dialogu, ki so si ga morali zapomniti.
Omenjena pisava mora z velikimi črkami navajati imena likov, njihov dialog in nekaj dejanj, ki jih je treba izvesti, ko izgovarjate njihove vrstice. Uporabljali so ga tudi za druga besedila pripovedne narave, čeprav se sogovornikove začetnice namesto njegovega polnega imena uporabljajo na primer v intervjujih.
Obstajata dve vrsti govorov:
1. Dramatično: to so besede, ki jih bodo znaki povedali v obliki:
- Monolog (govori sam s seboj, da na glas izrazi svoje misli)
- Ločeno (komentar namenjen javnosti in, četudi so na odru drugi liki, omenjenega komentarja ne bodo slišali).
- Dialog (interakcija med dvema ali več znaki).
- Zbori (glasbeni vir).
2. Razsežnost: to je akcija, izvedena med izrekom vašega dialoga. V mehiški pastorali se uporablja tudi ta oblika dialoga.
Literarni dialog
Pri tej vrsti pripovedovalec z dialogom izraža del zgodbe, ki jo pripoveduje, poustvarja del zgodbe, v katerem je potrebno neposredno posredovanje likov, bodisi s formalnim ali pogovornim dialogom. Je prikaz resničnega govora likov, pri katerem v govorjeno dejanje posegajo jezikovne konvencije.
V literaturi se bo pred vzhodom zgodil majhen uvod, ki bo bralca postavil v kontekst. Nato ga je treba zapreti, zato se avtor zateče k nekemu viru, da ga zaključi. V dialogu v angleški ali anglosaški literaturi bodo dialogi potekali v ločenem odstavku, ležeče in med kotnimi oznakami.
Dialog v zgodbah
V zgodbi pripovedovalec opisuje dejanja likov, dopolnjujejo pa ga tudi dialogi, ki jih vodijo bodisi »na glas« ali misli. To je lahko neposredno, posredno in povzetek.
1. Neposredni dialog: obsega vstavljanje dialogov likov, ko se zgodijo znotraj zgodbe, pri čemer pripovedovalec preneha neposredno komunicirati z bralcem, sogovorniki pa so tisti, ki to počnejo. Naveden je z narekovaji in pomišljaji, pred ali za njimi pa glagol "dicendi" (uporablja se za govor govora, na primer "šepetal", "mumljal", "rekel"), čeprav ga ni treba, ko je jasno, od koga prihajajo besede.
Zgodbi dajejo več dramatičnosti, naravnosti in izraznosti. Ta vrsta je značilna za neformalni pogovor, pri katerem je mogoče posnemati lasten način govora. Ni ravno dobesedna reprodukcija tega, kar lik govori; natančneje je reči, da gre za rekonstrukcijo dialoga, ki se poskuša čim bolj približati diskurzu.
2. Posredni dialog: Predstavlja slog, za katerega je značilno, da v zgodbo vključi nekaj, kar lik pove, z vidika pripovedovalca, ne da bi reproduciral svoje natančne besede in jih izrazil v tretji osebi. V tem primeru se poleg glagola "dicendi" uporablja tudi glagol "que"; na primer "Laura je rekla, da…".
Pri tej vrsti dialoga pripovedovalec komentira stališča in ton, s katerim lik izraža to, kar želi povedati; na primer, če ste nekaj izrazili na sarkastičen, jezen, vesel ali dvomljiv način, če izpustite ločila, kot so vprašalniki ali klicaji. Poleg tega bo pripovedovalec reproduciral le del zgodbe, ki se mu zdi ustrezen in ki nekaj prispeva k zgodbi.
3. Povzetek dialoga: v tem je narejen povzetek besed, ki jih govorijo, ne da bi se upoštevale dobesedne besede, ki jih uporabljajo. Ta vir se uporablja za hitro napredovanje na drugo sceno z večjim vplivom ali pomembnostjo.
Medverski dialog
Ta vrsta se razume kot skupna izmenjava med pripadniki različnih duhovnih tokov, bodisi v imenu institucije, ki jo zastopajo (na primer pastoralni dialog) bodisi v obliki individualne zastopanosti. Medverski dialog ni namenjen spreminjanju predstav ljudi o njihovih religijah ali prepričanjih, temveč iskanju skupnega jezika med religijami, s poudarkom na skupnostih in s poudarkom na harmoniji in miru poskuša najti rešitve za mnoge skupne probleme družbe.
Vendar pa ima medresnični dialog še en pomen, ki ugotavlja, da ni omejen le na pogovor ene vere z drugo, ampak religije z neko nereligiozno humanistično tradicijo. Zato lahko rečemo, da išče sožitje ljudi na drugih področjih, kot močno sredstvo za dosego miru in sprave in ni omejeno na pogovore, temveč na ukrepe na socialnem, političnem in gospodarskem področju v korist najbolj ogroženih.
Samogovor
Pomembno je omeniti, da se komunikacija ne nanaša samo na interakcijo, ki jo lahko vodita dve osebi, ampak da so besede tudi del našega dialoga. Zato je tovrstni dialog notranji, v katerem oseba govori sama s seboj in je ključna za nadzor nad razmišljanjem in dejanji osebe, ki sledijo tovrstnemu mentalnemu govoru.
Človek že od zgodnjega otroštva svoja razmišljanja in dejanja eksternalizira s pomočjo ustnega jezika in ko dozori, mu uspe pridobiti sposobnost ponotranjevanja tega glasu in abstraktnosti, kar ustvarja besedno misel, pogovor s samim seboj.
Njen pomen je v samokritičnosti, samorazpravi in samoanalizi, kjer lahko oseba odraža svojo resničnost, razmisli o tem, kar jo obkroža, in se sooči z različnimi pogledi na isto temo, na primer čustveni, v katerem je pogosto podvržena.
Pomen dialoga
Je oblika komunikacije par excellence, s katero lahko izpostavimo različna stališča, čustva, ideje, misli. Čeprav ni edina oblika komunikacije, ki obstaja, je najbolj zapletena in evoluirana, kot jo imajo ljudje.
Z njo lahko med drugim vzpostavite odnose spoštovanja in strpnosti med ljudmi različnih prepričanj, idej, vrednot, narodnosti, pri čemer je dialog dejanje izražanja misli in razmišljanj, nato pa poslušate sogovornika, od tod tudi vrednost dialoga. Glede na sporočilo, ki je v njem poslano, je mogoče doseči dogovore ali spore.
Primeri dialogov
Nato bodo postavljeni trije primeri dialogov.
1. Literarna
- Mi smo mrtvi, «je dejal Winston.
- Nismo še mrtvi, «je prozaično odgovorila Julia.
- Fizično še ne. Gre pa za šest mesecev, leto ali morda pet. Bojim se smrti. Ste mladi in se zato morda bolj kot mene bojite smrti. Seveda se bomo potrudili, da se temu čim bolj izognemo. A razlika je zanemarljiva. Dokler ljudje ostajajo ljudje, sta smrt in življenje enaka.
Odlomek iz knjige "1984" Georgea Orwella.
2. Spontano
- Francisco: Dober dan, gospa Lupe. Kako sem danes?
- Lupe: Kaj naj ti rečem, mijo, ta mraz me ubija, rabim pijačo.
- Francisco: Vzemite to zeliščno zdravilo, bolje vam bo.
- Lupe: Hvala, mijo, Bog ti bo plačal.
3. Literatura za televizijo
- Chilindrina: Ti nesramna starka!
- Quico: Si slišala to, mamica? Povedala ti je stara in nesramna! (Doña Florinda z gesto nezanimiva) Toda niste nesramni!
- Doña Florinda: Zaklad!
- Chilindrina: Ja, nesramna je! Ker je rekel osel mojemu očetu.
- Chavo: No, ne bodite pozorni nanj, ker vaš oče ni osel.
- Don Ramón: Hvala, Chavo.
- Chavo: Še več, niti videti ni veliko, veliko, veliko, zelo podobno oslom… Nič več v gobcu…
