Ego ali egocentrizem je nezmožnost razlikovanja med jazom in drugim. Natančneje, gre za nezmožnost razkrivanja subjektivnih shem iz objektivne resničnosti. Nesposobnost razumeti ali sprejeti katero koli perspektivo, ki ni vaša.
Jean Piaget je trdil, da so majhni otroci sebični. To nikakor ne pomeni, da so sebični, vendar še nimajo dovolj duševne sposobnosti, da bi razumeli druge ljudi, ki imajo lahko drugačna mnenja in prepričanja glede svojih. Piaget je naredil test za raziskovanje samoživosti, imenovan preučevanje gora. Otroke je postavil pred preprosto žagomavca in jih prosil, naj med štirimi portreti izberejo vizijo, ki jo bo videl on, Piaget. Mlajši otroci so izbrali svoj portret, ki so ga gledali. Vendar je bila ta študija kritizirana in upravičila, da gre zgolj za poznavanje prostorskega vida otrok in ne za egocentričnost. Kasnejša študija, ki je vključevala policijske lutke, je pokazala, da so majhni otroci lahko pravilno povedali, kaj je videl anketar. Misliti je treba, da je Piaget precenil stopnjo samosvojesti pri otrocih.
Čeprav sta sebičnost in narcizem podobna, pa nista enaka. Oseba, ki je egocentrična, verjame, da je v središču pozornosti, kot je narcis, vendar ni deležna zadovoljstva zaradi lastnega občudovanja. Tako egoisti kot narcisi so ljudje, na katere ego močno vpliva odobravanje drugih, medtem ko za egocentriste to lahko drži ali pa tudi ne.
Čeprav je vedenje, usmerjeno k sebi, v odrasli dobi manj opazno, obstoj nekaterih oblik samosvoje v odrasli dobi kaže, da je premagovanje samosvojesti lahko življenjski razvoj, ki se nikoli ne dokonča. Zdi se, da so odrasli manj samoživi kot otroci, ker jih hitreje popravijo s prvotno usmerjene perspektive kot otroci, ne pa zato, ker je manj verjetno, da bodo sprva sprejeli sebično perspektivo.
Zato se osredotočenost na samega sebe pojavlja skozi vse življenje: v zgodnjem otroštvu, adolescenci in odrasli dobi. Prispeva k človekovemu kognitivnemu razvoju tako, da otrokom pomaga razviti teorijo uma in oblikovanje lastne identitete.
