Doživeti veselje pomeni živeti še bolj izjemno notranjo srečo. Zato to notranje veselje ustvarja močno čustvo, katerega spomin se sčasoma ohrani in ustvari zelo prijeten odnos v resničnem vzroku. V verski sferi govorimo o pretirani hvali, ki jo ima Bog, o iskanju veselja, da mu ugaja in privablja mir. Biti krepost, ki jo kristjan čuti zaradi samozadovoljstva z božjo Božjo pravičnostjo, se počuti vzvišeno, da si pridobi božjo milost in naklonjenost.
To pomeni, da oseba doživi veselje ob določenem dogodku, dobro novico, ki postane vir osebnega veselja in čestitk. Ljudje doživljajo veselje kot rezultat ljubezni, to pomeni, da se človek resnično veseli sreče tistih, ki jih ima brezpogojno rad.
Poleg tega večja je intenzivnost želje, večja je tudi sila, s katero je ta želja sprejeta, kar postane tako pričakovano, da postane razlog za eksistencialno hvaležnost, ko se pojavi. In potem oseba doživi tisti prijeten občutek izpolnjenosti, ki izhaja iz življenjskih darov.
Kot smo že povedali, je veselje občutek globokega veselja, zato je to manj pogost občutek kot biti srečen in to je, da ne vsak dan v svojem življenju doživimo izredne dogodke.
Človek lahko doživi veselje po tem, ko se je zares zaljubil, ko je zaprl vrata ljubezni, je to veselje mogoče pričakovati pred pričakovanim ponovnim srečanjem z ljubljeno osebo, ki živi daleč stran, sreča je veselje do okrevanja po bolezni, prihod novega družinskega člana doda tudi srečo življenju, premišljevanje o estetski lepoti novega svita, zelo prijeten nepričakovan dogodek, napredovanje v službi, odobritev v opoziciji…
Če bi razmišljali o najbolj intenzivnih razlogih za srečo, ki jih je imel človek v življenju, bi ga vprašali: Katerih trenutkov veselja se spomnite v svojem življenju? In čeprav je veliko preživetih trenutkov, ki ne ostanejo v spominu, tisti, ki so povezani z močnim čustvom, pustijo zelo močan pečat na srcu.
V naši moderni dobi je beseda malo ali nič uporabo, saj se je spremenil z besedo vzvišeno, kar pomeni, da za pohvale, poudarjajo, nagni veličine ali pa vrednost na predmet, stvar ali osebo. Beseda vznesenost se uporablja predvsem za pohvalo Bogu za vso dobroto, ki so jo dobili njegovi učenci, bodisi za plod njihovega dela bodisi za poslušnost, ki so jo dali svojemu verovanju do Boga; z različnimi čustvi so bili navdušeni ali vzvišeni, ko so zmagali v zmagi, ki so jo posvetili stvarniku.
