Beseda fonologija izhaja iz grške korenine phonos, kar pomeni "zvok", in "logotip", kar je prevedeno kot "študija", kar pomeni, da je fonologija preučevanje zvokov. Fonologija je veja jezikoslovja, ki preučuje in opisuje zvok ali alofon jezika, preučuje tudi, kako je treba uporabiti vsako od členitev organov govora, tako da je mogoče zvoke izgovoriti na ustrezen način glede na njihovo naglas ali intonacija.
V fonologiji so identificirani fonemi (črke) ali majhne nesmiselne enote , ki predstavljajo najmanjše fonološke enote, ki nam pomagajo razlikovati en zvok od drugega, na primer "lahko" in "pata", nikoli ne smemo zamenjati fonema z zvokom, ker ker je eno miselna podoba, drugo pa materialna manifestacija fonema; Foneme lahko razvrstimo glede na: mesto artikulacije, nosno votlino, ustno votlino in glasilke.
Ob upoštevanju točke artikulacije najdemo naslednje foneme: bilabialni, labio-zobni, medzobni, zobni, alveolarni, nepčni, velarni. Način artikulacije ali način izgona zraka: postanki, frikativi, africati, stranski in vibrirajoči. Intervencija glasilk: gluha ali glasovna.
Vsak jezik vsebuje svoj fonološki sistem, v primeru španskega jezika je sestavljen iz 24 soglasnikov; pet samoglasniških fonemov in 19 soglasnih fonemov. Samoglasniški fonemi so tisti, ki pri zastopanju zvoka ne naletijo na nobeno vrsto ovir v ustni votlini, pri soglasnih fonemih pa pri izvajanju zvoka naletijo na kakšno oviro.
