Cilj koncepta globalizacije je opredeliti realnost našega planeta kot povezano celoto, ki postaja vse bolj podobna eni sami družbi, onkraj nacionalnih meja, etničnih in verskih razlik, političnih ideologij in socialno-ekonomskih ali kulturnih razmer. Ta je sestavljena iz širitve gospodarske, kulturne in politične odvisnosti držav sveta, ki jo povzroča povečanje mednarodne dejavnosti.
Kaj je globalizacija
Kazalo
Globalizacija je proces interakcije in povezovanja med ljudmi, podjetji in vladami različnih držav. Gre za proces, ki temelji na trgovini in naložbah na mednarodnem prizorišču, kar podpirajo informacijske tehnologije. Ta proces vpliva na kulturo, okolje, razvoj, politične sisteme in gospodarsko blaginjo ter na fizično počutje ljudi, ki sestavljajo družbe po vsem svetu.
Lahko rečemo, da je definicija globalizacije zveza držav v skupno dobro, da se doseže sprememba v proizvodnji in potrošnji družb. Države si prizadevajo za dobrobit svojih državljanov, pa tudi za sledenje novim načinom življenja.
Toda v resnici, kaj pomeni globalizacija? Sprva je bila globalizacija obravnavana le na področju ekonomije. Ker sta se trgovina in kapitalski trg počasi povečevala, so se gospodarstva držav vedno bolj prepletala in obstajala je večja svoboda trgov in izmenjave izdelkov.
Danes pa se globalizacija poleg osredotočanja na gospodarstvo osredotoča tudi na tehnološke inovacije, prosti čas in spremembe na področju pravičnosti. Povezan je s svetovno trgovino z blagom in storitvami, pretokom kapitala, pa tudi z napredovanjem prevoznih sredstev in uporabo novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij (satelitske tehnologije in zlasti internet).
Izvor globalizacije
Obstaja veliko teorij o izvoru globalizacije, je zapisal argentinski ekonomist in računovodja Aldo Ferrer, da ima globalizacija svoj začetek z odkritjem Amerike leta 1942, in pojasnjuje, da je bilo do takrat gospodarstvo usmerjeno le na nekaj področij. Ko so odkrili to novo celino, se je trgovina razširila in dodali nove surovine.
Nenavadno je opazovati, da je tudi takrat obstajal model, ki vztraja tudi danes, države z večjo gospodarsko močjo so na koncu vsiljevale svojo kulturo kot prevladujočo, njihove ideje se bodo odprle v naslednjih stoletjih in tranzit blaga bo tekel z ene strani na drugo. Atlantika na neenakomeren način. V 21. stoletju se je v tem smislu spremenilo le nekaj stvari.
Drugi analitiki govorijo o globalizaciji v času, ko se je internet rodil leta 1969. Od tega datuma se fokus pospeši, komunikacija z enega konca planeta na drugega je veliko lažja, trgovina je še bolj internacionalizirana (lahko kupujejo in prodajajo kjer koli po svetu), daje prednost kulturni in ideološki izmenjavi, pojavljajo se družbena omrežja, digitalni časopisi, elektronsko poslovanje in vrsta novih orodij.
Prve ideje globalizacije na svetu
Proces globalizacije sega v drugo polovico 20. stoletja, čeprav obstaja obsežna literatura, ki govori o njeni embrionalni fazi na začetku trgovine in mednarodnih plačilnih načinov, ki so jih Grki obravnavali v obdobju renesanse, ko ustanovil merkantilistično doktrino. Številni raziskovalci menijo, da je teorija, ki je sprožila regulacijo mednarodne trgovine in ki "nasprotuje" načelom globalizacije zaradi vzpostavitve vstopnih ovir, osnova, na kateri temelji mednarodna trgovina, ki je popustila trgovinske integracije.
Bloki, ki so pozneje odpravo ekonomskih ovir in mobilnost produktivnih dejavnikov v svetu nastavili kot fazo mednarodne trgovine, ki je namenjena opazovanju globalizacije, ki zdaj napada svet.
Države, ki so začele globalizacijsko gibanje
Zgodovinsko gledano lahko rečemo, da so bile prve države, ki so sprožile proces globalizacije, kolonialne sile Španija in Portugalska, ki so od 15. do 17. stoletja začele svoja prva podjetja, tem državam so se pridružile Nizozemska, Anglija in Francija. Te države so v tem času okrepile trgovino s surovinami po vsej Evropi, ves ta postopek je omogočil povezovanje regij, ki so bile prej izolirane, in začela globalizacija.
Značilnosti globalizacije
Globalizacija je postala posledica kapitalizma v prizadevanjih za širitev mednarodne trgovine, potrošnje in proizvodnje. Poleg tega sta tehnološki razvoj in internet ključna za globalizacijo.
Njegove glavne značilnosti so:
1. Industrializacija: Zahvaljujoč globalizaciji se industrijski sektor gospodarsko močnih držav nenehno razvija in tako daje prednost latinskoameriškim in azijskim državam, ki tega še niso dosegle. Ker je ustvaril večjo mednarodno gospodarsko integriteto in ustvarjanje delovnih mest.
2. Prosta trgovina: z rastjo globalizacije in pojavom sporazumov o prosti trgovini za blago in storitve med državami, ne glede na to, ali so z iste celine, katere cilj je razširiti trge ter rast gospodarstva in produktivnosti.
3. Svetovni finančni sistem: ta je bil internacionaliziran in nastali so svetovni kapitalski trgi, institucije, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, imajo največjo odgovornost pri odločanju in razvoju finančnih politik.
4. Povezljivost in telekomunikacije: Razvoj tehnoloških komunikacij in interneta sta zelo pomembna dela za dosego globalizacije. To pomeni, da državljani, poslovneži, politiki in mnogi drugi nenehno iščejo hitre in brezmejne komunikacije, da bi si izmenjali znanje ter izmenjali informacije, kulturo in tehnologijo med različnimi državami in regijami.
5. Ekonomska globalizacija: To se nanaša na širitev različnih gospodarskih dejavnosti, ki je povzročila pospešeno izmenjavo blaga, storitev in blaga na nacionalni in mednarodni ravni. Zaradi tega so bili ustvarjeni različni tržni predpisi za analizo gospodarskih dejavnosti sveta ali določene države.
6. Migracijsko gibanje: To gibanje je spodbudila globalizacija, milijoni ljudi se migrirajo iz matičnih držav v iskanju boljših zaposlitev in kakovosti življenja. Velike multinacionalne korporacije in podjetja so začele širiti svoje zmogljivosti po vsem svetu, s čimer so ustvarjale nova delovna mesta in tranzit ljudi med državami glede na njihovo usposobljenost, znanje in razpoloženje osebe.
7. Novi svetovni red: Po procesu globalizacije se predlaga nov svetovni red, nove pogodbe, nova politika in trgovske, tehnološke, kulturne in gospodarske povezave z namenom določitve mednarodnega nadzora. Primer tega je politično oblikovanje predpisov za določitev reda, svoboščin in pravic do trgovine. Na gospodarskem področju so se odprli novi trgi s prosto trgovino z namenom gospodarstva med narodi in v okviru kulturne globalizacije, izmenjave običajev, tradicij in vrednot.
Dobre in slabe globalizacije
Kot smo že omenili, je globalizacija globalni konvergenčni proces, ki zajema različne dejavnike in zato predstavlja dobre in slabe točke, ki bodo razvite v nadaljevanju.
Dobri vidiki globalizacije
Obseg komunikacije
Eden največjih dosežkov globalizacije je napredek v komunikacijskih tehnologijah. Zagon in konsolidacija družbenih omrežij ter možnost sprotnega stika z osebo kjer koli na svetu sta bili ključni točki. Podobno podjetjem uspe poenostavljeno izvesti vse svoje procese, da povečajo prodajo, v primeru študentov in raziskovalcev pa lahko neposredno komunicirajo in dostopajo do novega znanja.
Izginotje ekonomskih meja
Ena izmed pozitivnih točk za svetovno gospodarstvo je svoboda pretoka kapitala in blaga med državami. Dejstvo, da se lahko v različnih državah uživa isti izdelek z enakimi proizvodnimi značilnostmi, je eden od simbolov komercialne globalizacije.
Kulturna izmenjava
Komunikacija omogoča kulturno izmenjavo. To skupno znanje bogati vse, tako na področju idej kot na gospodarskem področju. V zgodovini človeštva še ni bilo večjega prenosa kulturnih vrednot kot danes.
Jezikovna izmenjava
Kulturna absorpcija, ki daje prednost socialnim omrežjem, je eden od dejavnikov, ki pomagajo pri jezikovni izmenjavi po vsem svetu. Po drugi strani pa pojav spletnih platform, ki prenašajo televizijske serije, postaja pojav globalnih kultur. Videoigre, kino in glasba so še bolj globalni, saj je po njihovi zaslugi angleščina v zadnjih desetletjih postala najpogosteje uporabljen francoski jezik, obenem pa ugotavlja, da se španščina vse bolj uveljavlja.
Podaljšanje človekovih pravic
Širjenje vrednot in pravic, določenih v Splošni deklaraciji človekovih pravic Združenih narodov (OZN), ni nenehno naraščalo. Podpisana leta 1948 je bila ta izjava dopolnjena s sporazumi in protokoli do Mednarodnega zakona o človekovih pravicah. Globalizacija tu deluje na dva glavna načina: kot širitelj teh pravic in kot instrument nadzora nad njihovimi kršitvami.
Slabi vidiki globalizacije
Tuji intervencionizem
Nekateri menijo, da je ena negativnih točk globalizacije določeno zmanjšanje nacionalne suverenosti. To je zato, ker sta državi tako socialno, ekonomsko, politično in kulturno povezani, da je vsako odstopanje od splošnih smernic sumljivo. Intervencionizem je značilnost novega časa. Lahko rečemo, da je dejstvo, da mednarodna skupnost država spoštuje človekove pravice svojih državljanov, pozitiven vidik, če pa ena skupina držav prisili drugo, da sprejme ekonomske politike, ki nasprotujejo blaginji večine državljanov, bi to postalo negativno za njegovo prebivalstvo.
Izguba nacionalne identitete
Obstajajo tudi tisti, ki v globalizaciji vidijo nevarnost izgube nacionalne identitete, saj so si družbe vse bolj podobne, z enakimi kulturnimi okusi, modo itd. Morda bo treba razpravljati o tem, ali so te nacionalne identitete statične ali so se vedno razvijale. V tem drugem primeru bi bil problem bolj v enotnosti kot v transformaciji. Zaskrbljujoče je, da bo ta sprememba namesto sprememb pripeljala vse države na isti kraj, do istega življenjskega sloga.
Povečanje brezposelnosti v razvitih državah
Eden najbolj negativnih vidikov, ki so jih strokovnjaki analizirali glede ekonomske globalizacije, je beg nacionalnih podjetij v tuje države, kjer so proizvodni stroški nižji. Zaradi te selitve sta bili dve negativni posledici, ena je ta, da izginejo delovna mesta zaradi naraščanja brezposelnosti v razvitih državah in druga, negotova zaposlitvena situacija in izguba pravic, ki so bile del tako imenovane države dobrega počutja.
Koncentracija kapitala v velikih multinacionalkah
S povečevanjem dobička in možnosti konkuriranja so velika multinacionalna podjetja favorizirana in zmagovalci tega modela ekonomske globalizacije, majhna nacionalna podjetja in samozaposleni strokovnjaki pa opažajo, da se njihov dohodek zmanjšuje. Delavci so izgubili kupno moč. V globalni perspektivi je razvidno, kako koncentracija kapitala v nekaj rokah osiromaši tudi države. Številni narodi imajo nižji bruto domači proizvod kot prihodek velikih podjetij, kar postavlja njihove države v slabši položaj.
Povezava svetov in kultur pod strašnim očesom trga
Latinska Amerika je od osemdesetih do danes doživela sodoben proces preobrazbe z uporabo tržnih zakonov na vseh področjih življenja. V politični, ekonomski, kmetijski, socialni, tehnološki, pravni, mentalni itd. Strukturi regije so se zgodile zelo globoke spremembe. Te spremembe so povzročile spremembe v sistemih življenja, izobraževanja, dela, organizacije, proizvodnje, konkurence itd. Na večini latinskoameriške celine.
Toda te izjave niso vplivale le na ekonomsko in politično osnovo latinskoameriških družb, ampak predvsem močno vplivale na kulturne, informacijske in duhovne strukture v regiji. Glede na izjemno zgodovinsko resničnost problem ni več vprašanje, ali Latinska Amerika sprejema kulturno in informacijsko globalizacijo, ki je bila uvedena in je obkrožila svet ob koncu 20. stoletja; Vendar pa je zdaj znano, da je v dobrem ali slabem, za začetek novega tisočletja, komunikativna globalizacija nepremagljivo dejstvo, v katerem so že vključeni kot skupnosti in ki se ga ni mogoče znebiti.
Z analizo te resničnosti lahko rečemo, da je uporaba tržnih pravil kulture in kolektivnih informacij v Latinski Ameriki, zlasti v elektronskih medijih, privedla do najpomembnejših strukturnih preobrazb družbe.
Napačna konceptualizacija meje. Ksenofobija in rasizem
Meje, ki so danes znane, se odzivajo na prehod iz absolutistične države v nacionalno državo, čeprav je ta tranzit trajal še nekaj desetletij v nekaterih zahodnoevropskih državah, na primer v Nemčiji, kjer je konec 19. stoletja postala država pod imperijem Nemščina, natančneje med leti 1871–1918.
Po Napoleonovem porazu leta 1815 so meje v večini zahodnega sveta začele obravnavati kot strateške, diplomatske in politične razmejitvene črte.
Na ameriški celini, natančneje v severnem delu, poteka več procesov teritorialne reorganizacije, ki se odzivajo na ekspanzionistično politiko ZDA. Na primer, v 19. stoletju je vlada ZDA kupila ali zamenjala ozemlja z evropskimi kolonialnimi imperiji (angleško, špansko, francosko) in z južnimi sosedi Mehiko. Podpisane so posebne pogodbe, ki omenjajo sedanjo geopolitično sestavo Severne Amerike, na primer pogodbo iz Guadalupe-Hidalgo ali pogodbo iz La Mesille.
V postrevolucionarni Mehiki, ki se je začela v dvajsetih letih 20. stoletja, so zakoni začeli izrecno izražati idejo o rasnih omejitvah. Tudi obrazložitveni memorandum zakona iz leta 1926 je določal, da "nevarnost fizične degeneracije za našo raso zahteva možnost izbire priseljencev."
Od leta 1923 in zlasti leta 1924, ko se je začela restriktivna ameriška politika priseljevanja, so nekatere skupine priseljencev potrkale na vrata Mehike.
Čeprav je predsednik Calle (1924-1928) izjavil, da se bo politika odpiranja razširila na "vse priseljevanje na ljudi dobre volje in ki so nekako prispevali, da je država na enak način prispevala kontingent, poln inteligence, truda in kapitala, se sklicuje na potrebo po izključitvi tistih, ki bi lahko postali breme za družbo ali grožnja carini ali pa preprosto neprimerni za okolje, torej mehiško metiko, ki jo ogrožajo priseljenci, neprimerni za asimilacijo do nacionalnega tipa.
Tehnološki napredek v prevozu, bodisi po kopnem, morju ali zraku, je omogočil več ljudem, da potujejo z enega konca sveta na drugega, saj je zdaj bolj ekonomičen in izvedljiv. Preko medijev lahko izvemo za spremembe in scenarije, ki se dogajajo na drugem koncu sveta, med drugim komuniciramo z ljudmi iz različnih držav. Lahko rečemo, da nove tehnologije kažejo večjo hitrost gibanja, večje pospeševanje informacij in uvajajo sinergije, ki krepijo proces globalizacije.
Treba je opozoriti, da veliko ljudi in organizacij dvomi o dosežkih in koristih globalizacije. Ti se ponavadi manifestirajo in zahtevajo, da lahko države z nizkimi dohodki dosežejo drugačen gospodarski razvoj od tistega, ki ga spodbujajo velike mednarodne organizacije.
Ko govorimo o globalizaciji v Mehiki, je treba poudariti, da je bila pionir med nastajajočimi trgi, poleg tega pa je bila v zadnjih desetletjih dejavnik svetovne stabilnosti. Od vrhunca druge svetovne vojne, tj. Globalizacije, je z globalizacijo sodeloval pri odpravljanju geografskih in ideoloških ovir ter prispeval k izmenjavi blaga in storitev ter ljudi, idej, informacij in kapitala. konflikti v velikem deležu.
Poleg tega je prispeval k povečanju svetovnega BDP na prebivalca (makroekonomski dohodek od produktivnosti) in zmanjšal revščino.
