V verski sferi herezija predstavlja nauk, ki neposredno nasprotuje že uveljavljenemu prepričanju. Etimološko ta beseda izhaja iz grščine "hairesis", kar pomeni "napaka, odstopanje". Kadar obstaja merilo, ki ga verske oblasti ne vidijo dobro, se lahko pojavi konfliktna situacija, ki bi se končala z dokončnim prekinitvijo vezi, ki ju povezuje v vprašanjih vere.
Zato se herezija šteje za odmik od vsega, kar je izraženo z versko doktrino in ki lahko privede do delitve znotraj verske družbe. Ko obstaja nesoglasje v načinu, kako dve ali več skupin razumeta resnico obstoja, tam nastopi herezija.
Že od časa apostolov je bilo herezij v izobilju: tisti, ki so dvomili v Marijino devištvo, tisti, ki so zanikali Jezusovo božanskost, drugi njegova človečnost in tisti, ki so krščanska načela zlili z drugimi verovanji itd. Krivoverstva so večkrat prihajali od samih nezadovoljnih kristjanov in drugih od poganov.
Pomembno je omeniti, da je prvo inkvizicijo, odgovorno za boj proti krivoverstvu, ustanovil papež Gregorij IX. Po drugi strani pa je v zakoniku kanonskega prava določeno, da je heretik vsak posameznik, ki po prejemu krsta, medtem ko še vedno ohranja krščansko ime, nasprotuje resnicam božje vere.
Nekatere doktrine, ki jih Katoliška cerkev šteje za herezije, so:
Gnosticizem: v skladu s to doktrino se ljudje, ki so vanjo inicirani, ne rešijo zaradi vere ali žrtve Jezusa Kristusa, ampak se rešijo zaradi gnoze ali notranjega znanja o božanskem; to znanje velja za boljše od vere.
Docetizem: Ta nauk potrjuje, da Kristus ni trpel križanja. Ker njegovo telo ni bilo resnično, s čimer je zanikal Jezusovo človečnost.
Abecedarianos: potrdili so, da ljudje ne bi smeli znati brati ali pisati, da bi jih lahko rešili.
Adontonizem: zagovarjal prepričanje, da je bil Jezus človek, ki je zaradi božjega posvojitve postal božansko bitje.
