Beseda ponižnost izvira iz latinskega humilitas , kar pomeni "pritrjen na tla". To je moralna vrlina v nasprotju s ponosom, ki jo ima človek, ko prepozna svoje slabosti, lastnosti in sposobnosti ter jih izkoristi, da deluje v dobro drugih, ne da bi to rekel. Na ta način drži noge na tleh, brez zaman pobegne himeram ponosa.
Skromna oseba prepozna svojo odvisnost od Boga; ne išče gospoda nad soljudmi, ampak se jih nauči dati vrednost nad sabo. Apostol Pavel je nekoč rekel, da ne bi smeli bolj razmišljati o sebi, kot bi morali. Takšen je skromen človek, ne gleda na svojega, ampak na to, kar je drugih. Prizadetim priskoči na pomoč, iztegne roko potrebnim. Služi in ne sme biti postrežen.
Ponižnost človeku omogoča zaupanje, prilagodljivost in prilagodljivost. Kolikor postanemo ponižni, dobimo veličino v srcih drugih. Kdo je poosebitev ponižnosti, se bo potrudil, da bo prisluhnil in sprejel druge, bolj ko bo sprejel druge, bolj ga bodo cenili in bolj ga bodo poslušali.
Ponižnost je nehote vredna pohvale. Uspeh v služenju drugim izvira iz ponižnosti, večja kot je ponižnost, večji je dosežek. Svetu brez ponižnosti ne bo koristilo.
Ta vrlina v vodenju se jasno vidi, ko so protagonisti dostopni svojim voditeljem. Ponižnost nam pove, da ni majhnega konkurenta; to pomeni, da drugi niso slabši od nas. Če bo na primer v podjetju posegla ponižnost v vsako vodstveno operacijo, diagnozo, odločanje in ukazovanje, bo vodilno podjetje, za rast podjetja ni hujšega sovražnika kot ponos.
Po drugi strani pa morajo starši zgledovati, svoje otroke naj naučijo, da se tega izvajajo v družini, v šoli in s prijatelji. Pomembno je tudi, da je v družinskem jedru ponižnost, ki spoštuje individualnost vsakega posebej, ne da bi pri tem uporabljali kompetence ali poskušali biti boljši od ostalih, ampak s tem, ko cenimo dobre stvari vsakega, čeprav smo drugačni, se moramo naučiti živeti s svojimi različnostmi.
