Uvod je sestavljen iz latinskih korenin, natančneje besede „Introductĭo“, „Introductĭōnis“, ki je leksikalno oblikovana s predpono „intro“, ki pomeni „navznoter“, ter „ducere“, ki pomeni „vodnik“ in pripono „cion“ ki namiguje na delovanje in učinek. Zato številni viri besedo uvod predstavljajo kot dejanje in učinek vstopa ali vstopa, torej dostopa do kraja ali prodiranja do njega, dajanja nečesa v kaj drugega, premikanja nekoga znotraj kraja itd. Po drugi strani pa se ta izraz pogosto uporabljazačetni del besedila ali spremno pismo akademskega ali drugega dela, katerega namen je kontekstualizirati besedilo, ki bo predstavljeno spodaj, nato pa dati pot razvoju ali telesu določene teme in na koncu njenim zaključkom.
Običajno v uvodu dela najdemo povzetek ali kratko razlago teme, ki bo razvita v nadaljevanju, poleg obsega pisanja, to je kratek pregled ali informacija o tem, kaj bomo obravnavali v celotnem delu ali razvoju Tudi v uvodu se običajno objavijo nekateri pomembni predhodniki, ki bodo nato izpostavljeni v osrednjem delu ali razvoju teme ali teme. Glavni namen uvoda je omogočiti bralcu, da dobro razume zadevo, to pomeni, da lahko z branjem povzetka dobi idejo, o čem govori besedilo, preden začne brati kot tak.
Na koncu se na glasbenem področju beseda uvod nanaša na tisti začetni del instrumentalnega ali drugega tipa dela, ki ima skoraj vedno kratek čas. In glede na uvod je tudi v glasbi glasbeni komad, ki predvideva nekaj predstav.
