Izraz metodologija je opredeljen kot skupina racionalnih mehanizmov ali postopkov, ki se uporabljajo za dosego cilja ali vrsto ciljev, ki usmerjajo znanstveno preiskavo. Ta izraz je neposredno povezan z znanostjo, vendar je metodologijo mogoče predstaviti na drugih področjih, kot je izobraževanje, kjer je didaktična ali pravna metodologija v zakonu.
V številnih kontekstih je mogoče uporabiti besedo metodologija; Naslednji nekateri izmed njih:
Didaktična metodologija. To je povezano z vsem, kar je povezano z oblikami ali učnimi metodami, ki omogočajo uspeh učnega in učnega procesa, kar bi bilo v tem primeru pridobivanje potrebnega znanja za učenje, razvoj in razumevanje različnih načinov učenja delovnega mesta oz. zlasti poklic. Metodologije, ki se uporabljajo v učnem procesu, so: deduktivne, induktivne in analogne ali primerjalne.
Kar zadeva pravno metodologijo, jo lahko razumemo kot disciplino, ki olajša filozofske osnove, uporabljene v praksi pravne znanosti.
Metodologija razvoja programske opreme se nanaša na nabor tehnik, postopkov in dokumentarnih podpor, ki se uporabljajo pri načrtovanju informacijskih sistemov. Njegov glavni cilj je izpostaviti vrsto klasičnih in sodobnih tehnik modeliranja sistemov, ki omogočajo razvoj kakovostne programske opreme, ki vključuje gradbeno hevristiko in merila primerjave sistemskih modelov.
Med danes najbolj uporabljenimi metodologijami za razvoj programske opreme so:
Metodologija XP (ekstremno programiranje) je označena kot ena najbolj znanih v agilnih procesih razvoja programske opreme, saj daje večji poudarek prilagodljivosti kot pa predvidljivosti.
Scrum metodologija. Zanj je značilna čemer je okreten in prilagodljiv metodologija, ki omogoča vodenje razvoja programske opreme, poskušajo doseči njegov cilj, ki je čim bolj povečati donosnost naložbe, ki jo je podjetje. Ta metodologija temelji na oblikovanju funkcionalnosti, ki ima največjo vrednost za naročnika, in na načelih nenehnega nadzora, prilagajanja in inovativnosti.
Metodologija znanja je sestavljena iz vrste elementov, ki omogočajo ujemanje med človekom in njegovim okoljem. V njem so štiri splošne metode pridobivanja znanja:
Metoda vztrajnosti: s tem postopkom subjekt preneha verjeti v njegovo resnico in kot resnično sprejme tradicijo, ki jo nalaga skupina ali zveza oblasti. A priori ali intuicijska metoda: ta metoda ocenjuje, da ljudem uspe priti do resnice s pomočjo komunikacije in proste izmenjave idej; v odsotnosti soglasja med strankama pa se pri ugotavljanju, kdo ima prav, pojavi dilema.
Znanstvena metoda: s to metodo je mogoče razbiti vse dvome, ki jih raziskovalec predstavi, saj ta metodologija ne temelji na prepričanjih, temveč le na rezultatih, pridobljenih z eksperimentiranjem. Znanstvenik ne sprejme verodostojnosti informacij, če jih najprej ne preizkusi.
Zgodovinska metodologija je opredeljena kot vrsta tehnik in postopkov, ki jih zgodovinarji uporabljajo za ravnanje s primarnimi viri in drugimi dokazi, ki prispevajo k raziskovanju preteklih dogodkov, ki so zelo pomembni za človeško družbo.
Znanstvena metodologija je opredeljena kot preiskovalni postopek, ki se uporablja predvsem pri ustvarjanju znanstvenega znanja. Imenuje se znanstveno, ker takšno raziskovanje temelji na empiričnem merjenju in prilagajanju posebnim načelom preizkusov sklepanja.
Pomembno je poudariti, da so znotraj vseh znanstvenih raziskav štirje osnovni elementi: subjekt (kdo izvaja raziskavo); predmet (tema treba raziskati); okolje (nanaša se na vire, potrebne za izvedbo raziskave); in konec (povezan z namenom, ki mu sledi preiskava)
