Je eden najbolj zapletenih, zanimivih in najpomembnejših konceptov, ki ga je mogoče razumeti na področju sodobne filozofije, in ga je v svoji teoriji ustvaril in razvil nemški filozof Immanuel Kant. Sklicujemo se na koncept noumenon, ki je zelo abstrakten in pomeni razlikovanje med miselnimi pojavi in povsem smiselnimi. Za Kanta je noumenon predmet, saj sam, ne glede na to, kako ga poznamo, imenuje "stvar v sebi". Kant jo nasprotuje fenomenu, objektu, kakršen je za nas, torej kot ga poznamo v smislu "apriornih" oblik občutljivosti in razumevanja.
Kot je znano, je Kant rodil tako imenovani nemški idealizem in katerega glavna predpostavka je bila prevlada idej nad razumnim svetom. Kant je trdil, da človeka in njegove racionalne sposobnosti te misli ali noumena ni mogoče poznati v celoti, ker je bila imanentna in zato tudi transcendentna.
To pomeni, da bi bil sam po sebi noumenon lahko enačen s konceptom bistva ali snovi, ki je obstajal v filozofiji antične Grčije in ki je tudi svet razumljivega delil s svetom razumnega.
Zaradi nezmožnosti človeškega uma, da bi spoznal resnično bistvo stvari, je Kant trdil, da je noumenon mogoče spoznati, usvojiti ali prijeti le z moralo, torej z vedenjem, ki ima moč označevanja, ali prinesla koristi za človeško stanje.
Razlikovanje pojavov in noumen je v kantovskem sistemu temeljno. Pri obravnavi tega vprašanja Kant loči dva smisla koncepta noumenon:
- Negativno "noumenon pomeni nekaj, kolikor ga s smiselno intuicijo ni mogoče prepoznati."
- Pozitivno pomeni "objekt, ki ga je mogoče spoznati z neobčutljivo intuicijo", torej z intelektualno intuicijo.
Zdaj, ko nam primanjkuje intelektualne intuicije in imamo samo smiselno intuicijo, je naše znanje omejeno na pojave in posledično koncept noumenona ostaja kot nekaj negativnega, kot meja izkušenj, kot meja tistega, kar je mogoče poznati.. O stvareh samih, o noumeni ni nobenega znanja. Dostopa do stvari ne najdemo v teoretičnem razumu, temveč v praktičnem, kot bomo videli.
Razlikovanje pojavov od noumene nam omogoča razumeti, zakaj Kant svojo doktrino imenuje " transcendentalni idealizem ": ker so prostor, čas in kategorije pogoji možnosti pojavov izkušenj in ne resnične lastnosti ali značilnosti stvari samih.
