Je enoletna zelnata rastlina, ki se goji kot žitni pridelek predvsem zaradi svojih užitnih semen. Ker ni zelišče, je psevdožitarica. Kvinoja je tesno povezana z užitnimi rastlinami pese, špinače in amaranta (Amaranthus spp.), Še ene psevdožitarice, ki je zelo podobna.
Po žetvi se semena obdelajo, da se odstrani zunanja obloga, ki vsebuje saponine grenkega okusa. Na splošno semena kuhamo na enak način kot riž in jih lahko uporabimo v številnih jedeh. Liste včasih jemo kot listnato zelenjavo, na primer amarant, vendar je komercialna dostopnost zelenjave kvinoje omejena.
Pri kuhanju je hranilna sestava primerljiva z običajnimi žitaricami, kot sta pšenica in riž, ki vsebuje zmerno količino prehranskih vlaknin in mineralov.
Kvinoja izvira iz andske regije Peruja, Bolivije, Ekvadorja, Kolumbije in Čila, pred 3000 do 4000 leti pa je bila udomačena za prehrano ljudi v porečju jezera Titicaca v Peruju in Boliviji, čeprav arheološki dokazi prikazuje nedomačeno povezavo s pašo pred 5.200 do 7.000 leti.
Rast rastline je zelo spremenljiva zaradi števila različnih podvrst, sort in avtohtonih sort (udomačene rastline ali živali, prilagojene okolju, v katerem izvirajo).
Kvinojo so andska ljudstva udomačila pred približno 3000 do 4000 leti. V andskih kulturah je bila pomembna glavna sestavina, kjer je rastlina avtohtona, vendar sorazmerno nejasna za preostali svet. Inki, ki so menili, da je bila letina sveta, so jo imenovali "chisoya madre" ali "mati vseh zrn", prav tako pa je bil Inkovski cesar tisti, ki je prvo seme sezone tradicionalno sejal z "zlatimi pripomočki".
Med španskim osvajanjem Južne Amerike so jo kolonisti prezirali kot "hrano za Indijance" in njeno pridelavo zatrli zaradi statusa v avtohtonih verskih obredih. Osvajalci so nekoč prepovedali gojenje kvinoje, Inki pa so bili namesto nje prisiljeni gojiti pšenico.
