Izhaja iz dejanja zavračanja in katerega namen je uničiti ali zavrniti nasprotne razloge. Obstaja formula za razumevanje tega izraza, ki ima sklepe, ki jih je mogoče izpeljati iz hipoteze, in če ti zaključki niso podani, je rezultat tudi hipoteza. Na primer, vsi labodi so beli in na vrtu je zdaj labod, kar kaže na to, da je labod, ki je tam, bel, vendar pravijo, da je labod na vrtu črn, zato to pomeni, da niso vsi labodi beli. Da bi besedo ovržanje razumeli preprosteje, mora biti v nasprotju s tem, s čimer se z govorom ne strinjamo.
Eden najpomembnejših elementov argumentiranega postopka je ovržanje, saj ima, tako kot v tem, tudi pri znanstveni metodi velik pomen, saj se v obeh resničnih teorijah preučuje vsaka od obstoječih disciplin. Teorijo pogosto zanikajo zaradi pomanjkanja doslednih in zanesljivih dokazov, ki bi jo podpirali. Včasih lahko dobro izpodbijano mnenje, tudi če ni pravilno, prodre v spor, vse pa je odvisno od tega, ali so argumenti, ki jih navede, koristni za takšno ravnanje.
V politični sferi je zavračanje zelo pogost izraz, saj vladarji vedno obtožujejo druge, da v času njihove uprave niso nič storili, obtoženi pa se branijo z zavračanjem takšnih obtožb.
Za uspešno izpodbijanje morajo biti izpolnjene tri faze:
- Dobro poslušajte, kaj pravi druga oseba.
- Druga faza je zavračanje in takrat nadaljujemo z razčlenitvijo lažnih vidikov, o katerih je trdila druga oseba, in ugotavljamo razloge, ki jih popolnoma uničijo.
- Trenutek sklenitve je faza, v kateri morate, da je jasno, da druge osebe, ki so bili vaši argumenti napačno ali nelogično.
Jasen primer ovržitve v svetovni zgodovini je bil, ko je Nikolaj Kopernik ovrgel geocentrično teorijo in dokazal, da je sonce središče vesolja. Galileo Galilei je to teorijo dokazal, čeprav je moral, da bi ostal živ, obdržati resnico.
