Beseda singularnost se v svojem najstrožjem pomenu nanaša na lastnost teh ljudi, predmetov ali dogodkov, imenovano singularnost. Iz tega lahko rečemo, da so singularnost kot odločilni dejavnik tiste značilnosti, ki ločujejo določeno entiteto od lastnosti istega razreda ali skupine. V matematiki se z izrazom govori o tistih funkcijah, ki se po odkritju njihove vrednosti začnejo obnašati nepričakovano; zato je bila ustanovljena teorija singularnosti. V fiziki obstaja po svoji umetnosti gravitacijska ali vesoljsko-časovna singularnost, astrofizični model, v katerem je ukrivljenost vesolja-časa postane neskončen, kot kažejo nekateri modeli črnih lukenj.
V matematiki je mogoče hitro prepoznati posebnosti. Ti so lahko glede na svojo naravo ali značilnosti, ki jih predstavljajo, tako bistveni, to pomeni, da je njihovo vedenje skrajno, in izolirano, takšno, ki jim ni blizu posebnosti. V fiziki so po teoriji prostorsko-časovnih singularnosti poleg teorije mehanske singularnosti nastali teoremi, na primer Penrose-Hawkingov, kjer vedenje katerega koli mehanizma, ki predstavlja določeno konfiguracijo, ni ga mogoče napovedati ali pa njegove velikosti postanejo neskončne ali nedoločene.
Znotraj filozofskega področja se govori o singularnosti entitet, torej o posebnostih vsakega obstoječega bitja. To se preučuje v ontologiji in je predstavljeno tudi v krščanskih filozofskih naukih. Podobno govorimo o tehnološki singularnosti, hipotezi, v kateri se predlaga, da določena tehnološka civilizacija v določenem trenutku napredka ne bi mogla nadzorovati posledic takšnih koristi.
