Teocentrizem se imenuje filozofski in verski nauk, ki je nastal v srednjem veku, kjer je bilo potrjeno, da je Bog središče življenja, ki nadzira vsak vidik, ki ga tvori. Pogosta beseda je bila, da vesolje upravlja izključno Bog, zato je smer, v katero so se uvrstile človeške dejavnosti, odvisna od njega. V tej dobi so si ljudje pogosto prizadevali, da bi »izpolnili Božjo voljo«, poskušali izključiti greh iz svojega življenja in upoštevali izrecne zahteve božanstva, prisotne v svetih spisih.
Ta beseda izvira iz združitve treh grških korenin, na primer "theos", besede, prevedene kot "bog", "kentron" ali "središče" in "-izem", pripona, ki pojasnjuje, da gre za nauk; potemtakem bi bila to "doktrina, ki Boga vzame za svoje središče". Ta filozofija je delovala dolgo, tako kot v srednjem veku, in je zajemala veliko oziroma, bolje rečeno, različne vidike v življenju navadnega župljana. Prisotna ni bila le v družinski, ekonomski in družbeni dinamiki, ampak tudi v znanosti, znanstvenem razumu, kritičnem razmišljanju. Verjeli so, da je božanska ali mistična volja razlaga za vsak neznan pojav, ki se je pojavil, na primer katastrofe ali epidemije zelo pomembna.
To so katoliški monarhi vsiljevali vse do prihoda renesanse, ko je bila ideja, da je Bog le eden izmed mnogih akterjev, ki sodelujejo v življenju. V tem obdobju se je zgodil tudi antropocentrizem, ki je človeku dal prednost predvsem.
