Beseda violina izhaja iz italijanske besede violino , pomanjševalnica viola ali viella. Violina je godalo in najmanjša družina, sledijo mu viola, violončelo in kontrabas.
Oblika violine se spreminja že od 16. stoletja, sestavljajo jo resonančna škatla z dvema odprtinama v obliki “f” za razširitev zvoka, trden lesen ročaj, nastavljen v škatli, in štirje drobni struni oz. narejen iz žice ali navojev okoli štirih kljukic, ki na koncu ročaja služijo za uravnavanje njegove napetosti in s tem natančnosti tona.
Na violino igramo tako, da jo položimo na ramo z vrvicami navzgor in jo držimo z brado. Z ročnim zategovanjem godal violinist zmanjša dolžino vibriranja strune in tako doseže zelo raznolik razpon zvokov.
Vendar nobenega zvoka ne bi bilo zaznati, če igralčeva druga roka, ki je imela lok, opremljen s konjsko dlako, ne bi neskončno drgnila strune. Ali je glasnost močna ali mehka, je odvisno od tlaka obloka, močnega ali lahkega.
Igranje violine predstavlja precejšnje tehnične težave, a ko se znanje enkrat pridobi, se nič ne more ujemati z njegovo globino ali kakovostjo njegove resonance. Njegov strasten izraz mu zagotavlja izjemno mesto v kateri koli simfonični zasedbi. Če violine ne bi izumili, orkestri ne bi obstajali in skoraj polovica članov orkestra je violinistov.
Prvo violino je sredi 16. stoletja v italijanski Cremoni zgradil Andrea Amati, ustanovitelj najslavnejše obrtniške šole, zlasti pri gradnji godal. Dvema študentoma Amatija Guiseppeju Guarnieriju in Antoniju Stradivariju je uspelo še bolj izpopolniti zvok violine in tako nadgraditi svojega učitelja po kakovosti gradnje.
Na začetku 17. stoletja je to glasbilo povečalo svoj ugled z uporabo v operah. Kasneje je začel igrati temeljno vlogo v orkestrih, skoraj vsi skladatelji so pisali glasbo za violino, kot so med drugim Joseph Haydn, Wolfgang Amadeus Mozart, Ludwig van Beethoven, Johannes Brahms.
