Slikarstvo v starodavni Grčiji je nekoliko zapletena posebnost grške umetnosti, kar zadeva analizo, saj zanjo primanjkuje sredstev. Nekaj znakov tovrstne grške umetnosti se je ohranilo, vključno z nekaterimi kosi lesa, kamnitimi ploščami itd. Zato je za odkrito preučevanje grškega slikarstva treba iti neposredno na slikanje na keramiko, saj je iz nje veliko kosov.
Slikarstvo v starodavni Grčiji se je pogosto uporabljalo za okrasitev kakršnih koli struktur, bodisi civilnih, verskih ali pogrebnih, na enak način pa tudi oblačila in lase, ki so jih predstavljali predstavljeni kipi.
Po mnenju poznavalcev zgodovine so bile tiste slike, ki so takrat res imele vrednost, tiste, narejene na krovu, vendar zaradi dejstva, da je les material, ki se sčasoma obrablja, danes ni opravljenega dela. V tem gradivu, ki ga je treba preučiti, je ohranjenih le nekaj pogrebnih plošč, najdenih v Egiptu, ki so cenjene kot razširitev grško-rimske slikovne tradicije.
Izvor grškega slikarstva je ostal povezan z geometrijskimi oblikami in nanj je močno vplivala sirska in egipčanska umetnost. Čeprav se je mojstrstvo risbe in črte v slikarstvu ohranilo, so se ustvarile tudi identiteta in lastne lastnosti.
Med podlagami, ki so bile v grškem slikarstvu najbolj uporabljene, lahko izpostavimo: stene, lesene plošče in marmornate plošče. Vendar pa je bila podlaga, ki je bila najbolj uporabljena, lesena deska.
Kar zadeva paleto barv, ki so jih grški umetniki pogosto izbirali, so: rumena, bela, modra, rdeča, črna, vijolična, zelena in rjava.
Grški slikarji so se odlikovali s tem, da so v svojih delih izražali figure iz mitoloških prizorov, zgodovinskih bitk in legend. Portret, karikatura in motivi, osredotočeni na naravo, so se razvijali in sčasoma jim je uspelo pridobiti velik pomen. Na enak način so bile naslikane vsakdanje situacije takratnih posameznikov.
