Z imenom Mendelovi zakoni jih poznamo v vrsti norm (skupaj tri), v katerih se vzpostavi proces, s katerim poteka genetski prenos in lastnosti staršev do svojih otrok, lahko rečemo, da Ti predstavljajo temeljno osnovo genetike. Njen ustvarjalec je bil Gregor Mendel, ko je leta 1865 objavil sklop preiskav, ki bi bile na koncu zelo pomembne in bi se morale obravnavati kot podvig za razvoj biologije, saj so v teh spisih nove teorije dedovanja.
Mendelovi zakoni so skupaj trije in podrobno opisujejo fizične lastnosti novega bitja. Na splošno se ta pravila uporabljajo za razlago prenosa dednih lastnosti s staršev na otroke, zato toliko strokovnjakov trdi, da prvega zakona ne bi smeli upoštevati, saj bi bilo napačno trditi, da se enotnost gensko mešanih organizmov, ki jo je Gregor Mendel opisal v svoji raziskavi, jemlje kot zakon genskega prenosa, ker prevladovanje genov nima nobene zveze z njihovim prenosom, ampak nasprotno vpliva na način izražanja genov. Iz tega razloga in kljub dejstvu, da obstajajo 3 zakoni, sta le dva tista, ki pojasnjujeta dedovanje genov od staršev do otroka.
Prvi zakon se imenuje zakon o enotnosti, ki določa, da morajo biti dediči prve generacije, če sta pomešana dva posameznika iste rase, med seboj enaki, tako po značaju fenotipski in genotipski, ki sta fizično enaka enemu od obeh staršev, kar bi bilo v tem primeru dominantno gensko, ne glede na način predstavitve mešanice.
V drugem zakonu, imenovanem zakon segregacije, je navedeno, da je treba med postopkom tvorbe spolnih celic ločiti vsak alel od skupno 2, da se vzpostavi konformacija genetsko gledano na sinovsko spolno celico.
V zadnjem zakonu, imenovanem zakon o neodvisnem združevanju, je določeno, da lahko lastnosti medsebojno podedujemo indiferentno, to pomeni, da med enim in drugim ni nobene zveze, treba je opozoriti, da se to zgodi le, če obstajajo geni, ki niso v isti kromosom.
